Veganstvo in okus
Potrebno je poudariti, da je okus stvar, ki se ga človek priuči v prvih letih svojega življenja in je zato popolnoma relativen. Hkrati pa se bo nekdo, ki je v otroštvu užival meso, tega okusa zelo težko odvadil in ga bo celo življenje tretiral kot »dobrega«. Nekdo, ki se na ta okus nikoli ni navadil, mu okus nikakor ne bo všeč. Žal pa se vse prevečkrat okus živalske hrane smatra kot absoluten in pozitiven, kar seveda ne drži.
Še pomembnejše je dejstvo, da je okus podvržen višjim načelom, kot je posameznikova etika, pogled na svet oz. norme. To lahko najbolje ponazorim na primeru. Če bi na primer nekdo pripravil jed iz nekaj mladičev nemškega ovčarja (labradorca, maltežana itd.) ali tigrastih muck, bi se velika večina v naši družbi nad tem zgražala in jedi ne bi niti poskusili, kljub čudoviti in gurmansko dodelani brusnični omaki ali okusnim poprovim prelivom z drobnjakom, s katerim bi bili mladički postreženi. Brez sence dvoma bi bila jed podobno okusna, če bi bili namesto pasjih mladičkov uporabljeni piščančki ali mladič kakšne druge živali. Večina bi ga pojedla brez kakršnihkoli težav, če ne bi vedeli, kaj jedo. Zakaj torej tako različna reakcija? Okus očitno ni razlog za odklonilen odziv nad omenjenim živilom, saj je v obeh primerih enak. Kar je še bolj pomembno, večina ne bi želela jedi niti poskusiti, da bi sploh lahko govorili o okusu. Torej je v primerjavi z osebno normo, ki določa, kaj štejemo kot hrano in kaj ne, okus popolnoma brezpredmeten. Zato nikakor ni smiselno, da se okus upošteva kot kriterij ocenjevanja/primerjave posmeznih prehran, saj je okus nepomemben glede na etiko/normo. Torej je daleč nad pomembnostjo okusa norma, mnenje posameznika o tem, kaj pojmuje kot hrano in kaj ne. Za določanje te norme pa ni kriterij užitnost, hranljivost ali kakšen drug smiseln parameter, pač pa je norma izbrana povsem arbitrarno. Razlika med veganstvom in vsejedstvom je torej v tem, da imajo izbrane drugačne norme, oz. da se zgražajo nad uživanjem drugih živil. Če so dovoljena živila pri vsejedih izbrana več ali manj naključno (pač glede na tradicijo), pa so živila pri veganih izbrana s premislekom in imajo podlago v dejstvih in logiki (manjše uničevanje okolja, etika, logična doslednost).
Občutek odvratnosti pri veganu, da bi pojedel meso katerekoli živali, je torej v sami osnovi identičen občutku odvratnosti pri vsejedu, da bi pojedel mladička mucke. In v nobenem primeru okus ne igra popolnoma nikakršne vloge. Iz tega logično sledi tudi to, da če nekoga, ki ne želi jesti muck, ne razglasimo za »razvajenega« ali da »ima polno rit vsega«, tega iz enakega razloga ne moremo narediti za vegana.
Zelo zanimivo je tudi dejstvo, da zgoraj omenjena norma velja IZKLJUČNO za živila živalskega izvora. Pri rastlinski hrani ni nobenih norm, saj se vsa užitna rastlinska hrana šteje kot hrana; tu je za izbiro odločilen le okus. Z drugimi besedami: užitna rastlinska hrana je sprejemljiva za vse ljudi vsepovsod, živalska hrana pa je za vse ljudi nesprejemljiva, razen za določena živila, za katera so se v določeni družbi ljudje dogovorili in navadili, da so sprejemljiva. Zanimivo je to, da se različne družbe navadijo jesti različna živalska živila in se zgražajo nad družbami z drugačnimi navadami (nekateri jedo surove mastne črve, drugi kužke, tretji se zgražajo nad tistimi, ki jedo konje itd.). Vegani so tu le storili korak naprej in so namesto naključne in logično nekonsistentne vsejede norme določili enotno normo, ki temelji na logiki in znanstvenih dejstvih.
Avtor: Marko Čenčur
