Ohrovt.si

Psevdoznanost Nade Rotovnik Kozjek

by · Published · Updated

Komentar na članek Nade Rotovnik Kozjek v Delu. (Pri Delu so očitno prepričani, da je članek tako dober, da ga je bilo vredno objaviti že drugič, pod malenkost drugačnim naslovom.)

(Članek je v črni, komentarji pa v rdeči barvi):

Veganstvo ni za vsakogar

Nada Rotovnik Kozjek spada med tiste izjemne ljudi, ki zna že v naslovu, s štirimi besedami postaviti trditev, ki je diametralno nasprotujoča konsenzu znanosti. Znanost je enotna glede tega, da je veganska prehrana primerna za ljudi v vseh življenjskih obdobjih, tako torej za dojenčke, otroke, najstnike, nosečnice, doječe matere in športnike. Poleg tega veganska prehrana tudi zmanjšuje tveganja za nastanek številnih kroničnih bolezni (sladkorne bolezni, srčno-žilne bolezni, debelost, rak…)

To je med drugim tudi stališče največje, najstarejše, najuglednejše prehranske organizacije Academy of Nutrition and Dietetics (AND), ki jo sestavlja čez 100.000 strokovnjakov iz celega sveta .

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/27886704/

Mnenje Nade Rotovnik Kozjek je na dnu hierarhije dokazov, stališče organizacije Academy of Nutrition and Dietetics je na vrhu hierarhije dokazov. 

Mnenje Nade Rotovnik Kozjek je na dnu hierarhije dokazov, stališče organizacije Academy of Nutrition and Dietetics je na vrhu hierarhije dokazov. 

Veganstvo prinaša kopico izzivov, ki se jih marsikdo zaradi pomanjkanja strokovnega znanja ne zna pravilno lotiti.

Največji izziv pri veganski prehrani je nestrokovnost slovenskih “strokovnjakov” za prehrano. Večina tistih, ki komentira vegansko prehranjevanje v medijih, je tako kot Nada Rotovnik Kozjek brez osnovnega poznavanja veganskega prehranjevanja. “Znanje”  o veganskem prehranjevanju pa se zdi, da črpajo iz mitov, ki krožijo na družabnih omrežjih.

Za veganstvo se posamezniki odločajo iz različnih razlogov, med katerimi sta glavna predvsem želja po zaščiti živali in skrb za prihodnost našega planeta, ki že nosi občutne posledice intenzivne industrijske živinoreje in krmnega poljedelstva. Ne samo industrijske, pač pa vsakršne živinoreje. Živali iz malih kmetij prav tako zahtevajo hrano in površino, tako kot živali iz industrijske živinoreje. Pogost razlog je tudi, da si tako razlagajo pot do dobrega zdravja oziroma izboljšanja zdravja. V končni fazi pa je način prehranjevanja odločitev vsakega posameznika.

Domnevajo, da naj bi ga dosegli z uživanjem hranil izključno rastlinskega izvora. Ne drži. In tu se skriva problem slovenskih “strokovnjakov”, ki komentirajo in pišejo članke o temah, o katerih niso izobraženi, jih ne poznajo in jih ne razumejo. Veganska prehrana ni prehrana “izključno” rastlinskega izvora, pač pa je prehrana, ki ni živalskega izvora (razen materinega mleka). Vegani  poleg rastlin uživamo med drugim tudi glive (gobe in kvas), alge in bakterijsko pridelan vitamin B12. Jodirana sol prav tako ne spada med živila rastlinskega izvora, prav tako na primer kalcijev karbonat v rastlinskih napitkih ni rastlinskega izvora, je pa odličen vir kalcija; vegani torej lahko uživajo tudi živila/sestavine/prehranska dopolnila anorganskega izvora, kot so na primer kalcijev karbonat, jod v soli, sol in podobno.

Veganska prehrana namreč vsebuje vsa mikro in makro hranila, potrebna za optimalno zdravje in razvoj človeka. Takšno je pač stališče znanosti.  V zadnjem obdobju je opaznih tudi vse več športnikov, ki hvalijo vegansko prehranjevanje in mu celo pripisuje zasluge za izboljšanje forme in športnih rezultatov. Kaj naj to pomeni? Naj bi zdaj vsi postali vegani?

Kendrick Farris; olimpijski prvak v dvigovanju uteži

Veganstvo je izziv

Raje ne, veganstvo nikakor ni za vsakogar. Ta izjava je v popolnem nasprotju z najvišjim znanstvenim stališčem. To lahko pomeni, da avtorica tega stališča ne pozna, ne razume hierarhije pomembnosti dokazov, ali pa v svoji gorečnosti nasprotovanja veganstvu ta stališča preprosto ignorira.  S seboj namreč prinaša kopico izzivov, ki se jih dober delež prebivalstva zaradi pomanjkanja strokovnega znanja (slovenskih “strokovnjakov”) ne zna pravilno lotiti. Nekateri so tudi preprosto preveliki glede na posameznikovo življenjsko in zdravstveno stanje. Zato bi morali imeti izobražene prehranske strokovnjake, da bi pri morebitnih težavah lahko nediskriminatorno pomagali tudi veganom.

Neustrezno spoprijemanje z izzivi ima lahko resne zdravstvene posledice za vsakogar, predvsem pa so na udaru bolniki, starejši, otroci, mladostniki in tudi športniki, zato je smiselno, da pred vsako večjo življenjsko spremembo, kot je recimo način prehranjevanja, temeljito preučimo njene mogoče koristi in tveganja. Res je, kot vsak drug način prehranjevanja ima tudi veganski svoja pravila, tveganja in prednosti. Naj vam bo v pomoč nekaj izhodiščnih točk, ki so namenjene zlasti športnikom in rekreativcem.

Fiona Oakes; maratonska tekačica s štirimi svetovnimi rekordi

Mogoče koristi in tveganja veganstva za aktivne posameznike

Koristi: nekatere raziskave kažejo, da naj bi izključno rastlinska prehrana na dolgi rok lahko imela določene ugodne učinke na zdravje. Ne drži. Izključno rastlinska prehrana je nezdrava, sploh na dolgi rok. Veganska prehrana, ki pa vsebuje tudi vsa zgoraj omenjena ne-rastlinska živila, med drugim tudi vegansko (bakterijsko) obliko vitamina B12, pa je v znanosti povezana z zdravjem ter dolgoživostjo. Veganstvo tako povezujejo z zmanjšanim tveganjem za razvoj povišanega krvnega tlaka, dislipidemije, sladkorne bolezni tipa 2, srčnih obolenj in raka.

Večji vnosi hranil, bogatih z ogljikovimi hidrati, mikrohranili in antioksidanti, naj bi prispevali k boljši izvedbi telesne aktivnosti, izboljšani regeneraciji ter tako k izboljšanju športnih rezultatov.

Zaradi velikih vnosov hranil, bogatih z vlakninami, ki veliko pripomorejo k občutku sitosti, se je ob veganski dieti morebiti laže znebiti tudi telesne mase. Morebiti? Hočeš nočeš, takšni so znanstveni dokazi:

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/19351712/

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/12833118/

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/15941875/

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/25620754/

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/26138004/

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/26138004/

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/17890496/

Lewis Hamilton

Tveganja: veganska prehrana, (kot tudi vsejeda prehrana) ki ni ustrezno prilagojena potrebam posameznika, zlahka privede do energetskega primanjkljaja, ki ima številne nezaželene posledice tako za športne dejavnosti kot samo zdravje. V prvi vrsti se v kombinaciji z večjim vnosom vlaknin močno poveča nevarnost, da športnik pride v območje RED-sindroma, ko zaideta v rdečo cono njegovo zdravje in zmogljivost.

Zanimivo, kako Nada Rotovnik Kozjek napiše, da je z vegansko prehrano le “morda” lažje izgubiti telesno maso, v naslednjem stavku pa piše, kako veganska prehrana “zlahka privede do energetskega primanjkljaja, ki ima številne nezaželene posledice…”. Skratka, na vsak način jo njena ideološka pristranskost sili vegansko prehranjevanje orisati kot nekaj nekoristnega, kompliciranega, tveganega, tudi če mora zato nasprotovati sama sebi. 

In ne samo sebi, tudi znanosti mora nasprotovati.

Medtem ko 97% Američanov (in zelo verjetno tudi Slovencev) ne zaužije priporočenega vnosa vlaknin, Nada Rotovnik Kozjek straši pred vlakninami.

www.ars.usda.gov/SP2UserFiles/Place/12355000/pdf/0102/usualintaketables2001-02.pdf

Seveda, zdrava prehrana je lahko problematična, če je ne pojemo zadosti. Priporočilo je preprosto – pojej več ali pa izbiraj živila z višjo energijsko (kalorijsko) gostoto. Ustrahovanje ljudi pred zdravo prehrano v znanosti nima osnove.

Poleg pomanjkanja dostopnih virov energije za aktivni življenjski slog se pri veganih (in vsejedcih) pogosto pojavljajo tudi primanjkljaji drugih hranil. Pri makronutrientih gre poudariti predvsem beljakovine. Stališče znanosti je, da z veganskim prehranjevanjem zlahka, brez posebnega znanja, zadovoljimo vse potrebe po beljakovinah kot aminokislinah. Zaužite vrednosti beljakovin veganov so zelo podobne vrednostim, ki jih zaužijejo vsejedci:

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/27886704/

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/23988511/

Svetovni prvak Patrik Baboumian že desetletja čaka na pomanjkanje beljakovin

Čeprav nekateri rastlinski viri dajejo zadostno »količino« beljakovin, pa so lahko še vedno revni v določenih esencialnih aminokislinah, ki so nujne za obnovo našega organizma, kot so recimo BCAA.

Trditev ne drži. Če bi v celem dnevu zaužili le 250 g tofuja, bi pokrili dnevne potrebe po BCAA (USDA ND). Upam pa, da mi ni potrebno omenjati, da pojedo vegani v enem dnevu precej več hrane kot le en tofu.

Naj spomnim, da je Nada Rotovnik Kozjek v članku za neko spletno stran napisala:
»Rastlinski viri beljakovin imajo nekaj pomanjkljivosti, na primer beljakovine iz stročnic ne zagotavljajo dovolj metionina in triptofana, oreškom in semenom manjka levcin in izolevcin, žitu, kot so riž, koruza, oves in pšenica, pa lizin, treonin in izolevcin«

Na tem mestu izzivam Nado Rotovnik Kozjek, naj najde eno polnovredno vegansko živilo, ki ne vsebuje katerokoli od aminokislin, ki jih je naštela. Seveda ji to ne bo uspelo, saj vsa polnovredna veganska prehrana vsebuje VSE ESENCIALNE AMINOKISLINE. (USDA ND)

Poleg tega pa je dobro omeniti, da lahko obsedenost z BCAA pripelje do zdravstvenih zapletov.

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/26950361/

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/22961720/

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/26395436/

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/27346343/

Venus Williams

Vegani pogosto jedo tudi premalo maščob, kar lahko že samo po sebi prispeva k energetskemu primanjkljaju. Ključno pa je, da so iz njihove prehrane skoraj popolnoma izključene izjemno koristne maščobne kisline n-3, ki jih zaužijemo predvsem z ribami. Ne drži. Veganska prehrana je bogata z omega-3 maščobnimi kislinami tako z ALK kot dolgoverižnimi EPK in DHK. ALK dobimo v večjih količinah v lanenem in chia semenu, v orehih, prisotne pa so tudi v drugih rastlinskih živilih. Dolgoverižne omega 3, v kolikor jih  želimo, dobimo iz olja iz alg – vegani ne jedo samo rastlin pač pa tudi alge (alge niso rastline).

Poleg makrohranil so lahko problematična tudi mikrohranila, ki so najbolj dostopna v določenih živilih živalskega izvora. Takšna so recimo vitamin B12, vitamin D, železo, cink in kalcij. 

  • Glavni vir vitamina D je tako za vegane kot tudi za nevegane celoletna količina izpostavljenosti soncu. Če se soncu ne izpostavljamo dovolj za vzdrževanje serumske koncentracije 25-hidroksivitamina D nad 50 nmol/L (nad 20 ng/mL) v vseh letnih časih, tako veganom kot tudi vsejedcem koristi uživanje prehranskega dopolnila, ki vsebuje vitamin D, in uživanje živil, obogatenih z vitaminom D (na primer sojin napitek z dodanim vitaminom D, kalcijem in vitaminom B12).
  • Dobri viri kalcija veganskega izvora so: zelenjava, tofu, rožičeva moka, fige, pomaranče, kivi, mandarine, amarant, s kalcijem obogateni kosmiči, s kalcijem obogateni rastlinski napitki, soja in izdelki iz soje, bel/črn/rdeč ali mungo fižol, volčji bob, tahini iz neoluščenih sezamovih semen, mandljevo “maslo” in mandlji, lešniki, mleta semena lana in chie.
    https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=100878&lang=slv

Pri katerikoli vrsti prehranjevanja pa je seveda lahko problematično marsikatero hranilo, zato je potrebno jedilnik sestaviti pravilno, ne glede na to ali se prehranjujemo vegansko ali vsejedo. In če ne želimo biti dvolični, moramo nujno izpostaviti tudi tveganja za pomanjkanja pri vsejedi prehrani. To so pomanjkanja vlaknin, antioksidantov,  folatov, kalcija, železa, magnezija, cinka, kalija, vitamina B12, vitamina A, vitamina D, vitamina E… Primerjava napačno sestavljenega veganskega jedilnika s pravilno sestavljenim vsejedim jedilnikom pa bi pomenila dvojni standard.

Verjetnost, da bo vsakodnevna veganska prehrana izpolnila vse naše potrebe, je žal majhna – ne le da bi posameznik potreboval veliko verodostojnega znanja o živilih in primernih vnosih, da bi si znal oblikovati ustrezen prehranski režim, v tak izziv bi bilo treba vložiti tudi veliko časa, energije in discipline za dejansko izvedbo načrta. Za takšno trditev ni dokazov, oziroma velja enako za kakršno koli vrsto prehranjevanja, če je cilj “popolni jedilnik”. Obsedenost s “popolnim vnosom hranilnih snovi” je zgrešena, ker ignorira vnos škodljivih snovi (holesterol, nasičene maščobe, hemsko železo, živalske beljakovine,…).Tudi če bi bilo lažje zaužiti vse hranilne snovi z vsejedo prehrano (za kar ni dokazov), to postane težko ali skoraj nemogoče, če želimo vnesti minimalen vnos škodljivih snovi.

Ko avtorica govori o prednostih veganskega prehranjevanja, uporablja izraze “naj bi” in “morda”, ko pa govori o slabostih, govori z absolutnimi trditvami, kot recimo “močno povečana nevarnost”, “majhna verjetnost ustreznosti” itd. To ponovno pokaže pristranski odnos avtorice, ki v svoji gorečnosti prikazovanja neprimernosti veganstva deluje kot vernica, ki poudarja le podatke, ki ustrezajo njenem narativu, nasprotna dejstva pa prikaže kot šibka in nepomembna.

Predvsem športniki (in večina ambicioznih rekreativcev) bodo kljub optimalni veganski prehranski strategiji za zadovoljitev vseh fizioloških potreb še vedno potrebovali prehranske dodatke in dopolnila – to pa lahko že samo po sebi prinaša določena tveganja. Da, nekateri veganski športniki uživajo tudi dopolnila, kar velja tudi za mnoge neveganske športnike. Je to veganom prepovedano? In kakšno tveganje naj bi predstavljalo uživanje veganskih dopolnil?

Dodatne točke, vredne razmisleka

V trenutni strokovni literaturi povezava med veganstvom in športnim udejstvovanjem še ni dodobra raziskana, a strokovnjaki menijo, da je vegansko prehranjevanje izvedljivo celo pri vrhunskih športnikih, vendar prinaša številne izzive, s katerimi se je treba spopasti v sodelovanju s prehranskimi strokovnjaki in zdravnikom. Z izzivi se morajo spopadati vsi vrhunski športniki, sicer ne bi bili vrhunski. Sploh je za njih velik izziv, če prehranski “strokovnjaki” ne vedo, kaj veganska prehrana sploh obsega ali pa jim celo svetujejo, naj se “posvetujejo z zdravnikom”, ki pa o dietetiki sploh niso izobraženi.

V prihodnosti se veganstvo morda celo ne bo izkazalo kot najbolj trajnostni in planetu prijazen način prehranjevanja zaradi velike odvisnosti od poljedelstva in dejstva, da bo izključno z rastlinsko prehrano izjemno težko izpolniti vse prehranske potrebe rastočega števila prebivalstva. Seveda, in “v prihodnosti se bo morda izkazalo, da je Zemlja ploščata”. Za tiste pa, ki razumejo pomen in vrednost znanstvene metode, pa pri tako resnih temah zanašanje na “feeling” ni dovolj. Tu avtorica ponovno pokaže, da določenih tem sploh ne pozna, ali pa jih zavestno potvarja, kar samo potrjuje njeno neverodostojnost. Znanost je namreč tu precej jasna.

Proizvodnja živil živalskega izvora uporablja več kot tričetrt kmetijskih zemljišč, prispeva pa le 37% beljakovin za ljudi. 

https://www.wri.org/resources/charts-graphs/animal-based-foods-are-more-resource-intensive-plant-based-foods

Deforestacija za kmetijstvo je v 67% namenjena za krmo živali (soja, koruza, pašniki). Če naša prehrana ne bi vsebovala živalskih produktov, bi lahko za 76% zmanjšali uporabo kmetijskih zemljišč.

https://science.sciencemag.org/content/360/6392/987

Zaradi živinoreje se uniči največ prehrane. Zaradi nizke pretvorbe iz rastlinskih v živalske beljakovine je večji del hrane zavržen v obliki iztrebkov živali.

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5437836/

Ali pa, če si pogledamo podatke za Slovenijo.

Slovenci (direktno) pojemo le 240.000 ton žit. Kljub temu, da jih pridelamo kar 547.000 ton, moramo uvoziti še 319.000 ton. Torej živali pojedo 2,6 krat toliko žit kot mi.

Ali si s tem zagotovimo vsaj meso? Ne. Proizvedemo 156.900 ton mesa, uvoziti pa ga moramo še 35.700 ton.

To pomeni, da če bi vsi Slovenci postali vegani, se bi sprostila (poleg pašnikov, travinj, farm) površina, na katerih se pridela 307.000 ton žita. Na tem področju bi lahko gojili stročnice, sadje, zelenjavo,…. Za ljudi. In še bi nam ostali pašniki, farme, travinje. Seveda pa je to odvisno od nas, ali se nam zdi prav zavreči toliko površine, toliko hrane, uničevati podnebje zgolj zaradi ideoloških predsodkov, ali ne.

https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/7468?fbclid=IwAR29vpDO5rud6GXzB0luU_7ua8yHXmi-NZqvVqbF25R1s2ZFMgIDjv9gzy8

V končni fazi je način prehranjevanja odločitev vsakega posameznika. Pomembno pa je, da javno širimo znanstveno verodostojno znanje o mogočih koristih, tveganjih in izzivih, ki jih prinašajo različni načini prehranjevanja – ne le za nas, temveč tudi za naše znance in bližnje. Tako je.

Avtor: Dani Sušnik

You may also like...