O izgovorih ob uživanju mesa
Vsakemu med nami je danes jasno, od kod pride meso. Jasno je, da morajo za meso živali umreti. Jasno je tudi, da živali, namenjene mesu, pred smrtjo pretrpijo manjše ali večje muke, tako za časa življenja kot med samo smrtjo. O mučenju živali kot nujnem sestavnem delu mesa torej ne gre dvomiti. Po drugi strani naša družba strogo obsoja mučenje živali. Kar spomnimo se reakcije ljudi, ko so na dan prišle novice o srednješolcih, ki so mučili mačke ali o nekom, ki je kruto ubil psa.
Prav tako je danes jasno, kako močno meso in z njim povezana živinoreja onesnažuje in uničuje okolje [1]. Po drugi strani pa se večina ljudi zaveda problema onesnaževanja narave. Nekateri celo obsojajo ZDA, ker niso podpisali Kyotskega sporazuma. Vendar posamezniki, ki jedo meso, skupaj povzročijo podobno količino okoljske škode (18 % celotne emisije CO2), kot bi jo izvajanje Kyotskega sporazuma zmanjšalo.
Na eni strani torej obsojamo mučenje živali, na drugi strani pa jih, naravnost na industrijskem nivoju, mučimo. Na eni strani obsojamo uničevanje in onesnaževanje okolja, po drugi strani je meso eden največjih svetovnih virov onesnaževanja. Kako se torej večina ljudi sooča s to dihotomijo? Odgovor je preprost: z izgovori.
Najprej nekaj splošnega o izgovorih. Kaj je to izgovor? Izgovor je razlog oz. trditev, ki nam v primeru določenih etično nesprejemljivih dejanjih podeli etično imuniteto. Naredi etično sprejemljivo neko dejanje, ki bi bilo drugače etično nesprejemljivo. Tako na primer lahko nekdo, ki okrade kakšno podjetje, trdi, da je podjetje prišlo do tega denarja z goljufanjem in izkoriščanjem majhnih ljudi in mu zato ta denar (kot predstavniku malega človeka) pripada. Ali, da je v trgovini ukradel DVD zato, ker jih ima trgovina tako veliko, da se jim eden manj sploh ne pozna.
V nekaterih primerih so razlogi upravičeni, npr. pri silobranu, kjer je ogroženost lastnega življenja lahko opravičilo za etično nesprejemljiva dejanja. Zato dogodki, na katere nimamo vpliva oz. pri katerih nimamo možnosti svobodne izbire, niso podvrženi etičnim presojam. Etična oz. neetična so lahko samo dejanja, pri katerih imamo izbiro, pa se zavestno odločimo za manj etično dejanje.
Kako torej ločiti legitimne razloge (npr. silobran) od izgovorov? Izgovori temeljijo na neresničnih dejstvih in/ali nepravilnih logičnih sklepih. Prav tako je za izgovore značilno, da temeljijo na sklepih, katerih uporaba bi vodila v nadaljnja etično nesprejemljiva dejanja.
Danes se na zahodu meso jé le še zaradi užitka, tradicije oz. navade. Ali jemo meso ali ne je stvar odločitve in ne stvar nuje, zato ta dejanja vsekakor podležejo etični presoji. Ker pa bi bilo za večino ljudi mučenje in pobijanje živali ter uničevanje narave zaradi užitka in tradicije etično težko sprejemljivo, skušajo zato najti dodatne razloge, ki bi naredili takšno početje sprejemljivejše, bolj »življenjsko nujno«. Praktično vsi ti razlogi pa temeljijo na napačnih podatkih in logiki, kar posledično take razloge kvalificira kot izgovore, ne pa legitimne razloge.
Izgovore lahko razdelimo v več skupin. V prvi skupini se nahajajo izgovori, ki skušajo uživanje mesa prikazati kot življenjsko nujno. Ti izgovori delujejo v smeri dokazovanja, da brez mesa ne gre, da so v mesu neke “nujne sestavine”, ki jih drugje kot v mesu ne moremo dobiti. Ti izgovori naj bi pokazali, da naj bi šlo pri uživanju mesa za neke vrste reševanja lastnega življenja, zdravja, da smo prisiljeni jesti meso, saj bi drugače »zboleli«. Taki izgovori naredijo mučenje živali za “nujno zlo”, saj skušajo dokazati, da pri tem nimamo možnosti svobodne odločitve, da meso preprosto “moramo jesti”. Na ta način skušajo uživanje mesa postaviti v isto skupino dogodkov kot silobran, torej dogodke, ki jih ni moč etično presojati.
Teza, da so v mesu neke snovi, ki jih drugje kot v mesu ne moremo dobiti, je že davno znanstveno ovržena, saj v mesu ni nič takega, kar se ne bi moglo enostavno dobiti iz drugih virov. Zato je tudi stališče največjih svetovnih dietetičnih organizacij [2] [3] [4] [5], da je izključitev mesa iz jedilnika ne samo mogoča, pač pa celo zdrava. Težko je dvomiti v tako kredibilne institucije, v tisoče strokovnjakov za prehrano, ki vsi po vrsti trdijo, da mesa ni treba jesti ne odraslim, ne otrokom, dojenčkom doječim materam, nosečnicam, fizičnim delavcem ali športnikom. Vseeno pa se najdejo, ne samo laiki, pač pa tudi ljudje iz stroke, ki tem organizacijam nasprotujejo.
Avtor: Marko Čenčur
