dr. Evgen Benedik nasprotuje znanosti

Spodnji komentar izsekov članka je bil aprila 2019 poslan dr. Evgenu Benediku. Dr Benedik se je dejansko odzval in predlagal, da skupaj napišemo članek  o hrani prihodnosti na podlagi obstoječe znanstvene literature. Seveda smo bili za akcijo, vendar je bila kmalu zatem komunikacija z njegove strani prekinjena.

(Izseki članka so v črni, komentarji pa v zeleni barvi):

Dr. Homan in klinični dietetik Evgen Benedik sta prepričana, da študij, ki bi dokazovale, da je veganska prehrana v otroškem obdobju primerna, ni.

Ampak se motita.

The results of this study show that children can be successfully reared on a vegan diet  providing sufficient care is taken to avoid the known pitfalls of a bulky diet and vitamin B12 deficiency.
https://www.scribd.com/document/44497523/The-Growth-and-Development-of-Vegan-Children-Sanders-Manning-JHumNutrDiet-1992

Therefore, with appropriate food choices, vegan diets can be adequate for children at all ages.
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/11424545

It is concluded that provided sufficient care is taken, a vegan diet can support normal growth and development.
https://academic.oup.com/ajcn/article-abstract/48/3/822/4716540

These diets areappropriate for all stages of the life cycle, including pregnancy, lactation, infancy,childhood, adolescence, older adulthood, and for athletes.
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/27886704

Slovenski pediatri se držijo priporočil Evropskega združenja za pediatrično gastroenterologijo, hepatologijo in nutricionistiko, katerega aktivna člana sta tudi naša sogovornika. Združenje se je v priporočilu iz leta 2017 nekoliko približalo veganstvu v primerjavi s predzadnjimi priporočili leta 2008. Vsem, zlasti pa majhnim otrokom, vegansko prehrano še vedno strogo odsvetuje, a če staršev ni mogoče prepričati o nasprotnem, ­nosečnicam svetuje nujno uživanje nadomestkov za vitamine A, B2, B12 in D, za otroke pa poleg tega še železo, cink, kalcij, folno kislino, in maščobne kisline omega-3 ter zdravniško spremljanje z odvzemi krvi – ne le s sistematskimi pregledi, temveč tudi s strokovnimi nasveti pediatra, gastroenterologa in kliničnega dietetika. »Pediater je odvetnik otroka in ga zato poskuša zaščititi,« je poudaril dr. Homan.

Stališča ESPGHAN iz leta 2008 in iz leta 2017 so daleč pod nivojem strokovnosti in zaskrbljujoče je, da se katerikoli slovenski zdravnik sklicuje nanje.

Stališče ESPGHAN glede veganske prehrane otrok iz leta 2008:
https://journals.lww.com/jpgn/Fulltext/2008/01000/Complementary_Feeding__A_Commentary_by_the_ESPGHAN.21.aspx#R23-21

temelji na eni sami raziskavi:
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/8172122,

ki pa sploh ni bila narejena na otrocih, ki so se prehranjevali vegansko, pač pa makrobiotično:
“A population-based study on the nutritional status of children consuming macrobiotic diets…. “

In ne samo to. Celo izrecno opozorijo, da se rezultatov raziskave ne sme ekstrapolirati na vegetarijanske prehranske režime:
“no conclusions as to the nutritional adequacy of other vegetarian or alternative diets in children can be drawn.”

Poleg tega smo pisali na ESPGHAN, ki so nam odgovorili, da ne razumejo, zakaj kdo sploh upošteva njihovo stališče glede veganske prehrane.

Tudi stališče iz 2017:
https://journals.lww.com/jpgn/FullText/2017/01000/Complementary_Feeding___A_Position_Paper_by_the.21.aspx

temelji na eni sami raziskavi:
https://link.springer.com/article/10.1007%2Fs00431-011-1547-x.

Tudi tukaj sklep te raziskave ni: “Vegansko prehranjevanje otrok ni OK,”, pač pa, da je treba biti pri tem pazljiv. Pri vsejedi prehrani ni potrebno biti pazljiv?

Zdi se, da gre pri slovenskih strokovnjakih le za diskriminacijo, zgrajeno na neofobiji, s katero je za vsejede otroke dobro poskrbljeno z vsemi nasveti in priporočili, za veganske otrok pa le v smislu: “Jej meso.” Nekateri ljudje se ne morejo sprijazniti s tem, da je veganska prehrana “drugačna” od vsejede in je zato seveda tudi na drugačen način potrebno sestaviti jedilnik.

Razumeti je potrebno, da vegansko prehranjevanje ni bolj “komplicirano”, bolj “tvegano”,  pač pa preprosto drugačno.

Kritične maščobne kisline omega-3, B12, železo

Starši vegani se morajo zavedati, da lahko vplivajo na otrokov kognitivni razvoj, je opozoril dr. Homan. »V prvih dveh letih življenja je razvoj možganov pri otroku najbolj intenziven. Maščobne kisline omega-3, zlasti iz majhnih morskih rib, vplivajo na razvoj možganov že v maternici.

Omega-3 maščobne kisline iz “majhnih rib” niso nič  boljše od omega-3 maščobnih kislin iz olja alg.

Če je mama veganka, teh kislin, ki so v živalskih maščobah, običajno ne zaužije dovolj. Pomanjkanje lahko povzroči zaostanek predvsem v kognitivnem razvoju otroka.« Posledica pomanjkanja vitamina B12 in železa je slabokrvnost, ki se prek mleka slabokrvne matere prenese na otroka. »Zaloga železa naj bi pri otrocih mater vsejedk zadoščala za prvih šest mesecev, pri otrocih veganskih mater ga lahko zmanjka hitreje,« je povedal dr. Benedik. Pomanjkanje cinka povzroča dermatitis, driske in težave s sluznico ustne votline. Pomanjkanje vitamina B2 (riboflavin) povzroča razjede v ustnih kotičkih in na jeziku, oslabitev imunskega sistema in različne okužbe. »To so začetne težave, ko se pomanjkanje povečuje, se stvari le še slabšajo,« je dejal dr. Homan.

Enako velja za pomanjkanja (in viške) pri vsejedih otrocih. Če pride do pomanjkanj ali viškov, seveda pride tudi do simptomov. Razlika je v tem, da vsejedih otrok nihče ne straši, šikanira, jim ne povzroča travm in jih zaradi tega ne posiljuje z vegansko prehrano.

Otroci veganov nagnjeni k motnjam hranjenja

Tako sklepanje ni utemeljeno z vzročno zvezo:

“Although vegetarianism in adolescents is associated with eating disorders, there is no proof of a causal relation, as the eating disorder generally precedes the exclusion of meat from the diet.”
https://link.springer.com/article/10.1007%2Fs00431-011-1547-x

 Starši vegani so po izkušnjah dr. Benedika dobro poučeni o prehranjevanju.

Pogost argument staršev je, da imajo živila rastlinskega izvora bogatejšo hranilno vrednost od živil živalskega izvora. To v veliko primerih drži, vendar je biorazpoložljivost (količina snovi, ki jih telo vsrka) določenih vitaminov, mineralov in beljakovin oziroma aminokislin bistveno slabša kot pri živilih živalskega izvora. Biorazpoložljivost železa iz živil rastlinskega izvora je do šest odstotkov (nekoliko se poveča, če zraven pijemo sok z vitaminom C), iz živil živalskega izvora do 25 odstotkov. Biorazpoložljivost vitamina B12 iz denimo alg, ki jih uživajo vegani, je le odstotek ali dva od vsebnosti, ki je navedena na embalaži.

Ne, vegani, ki se prehranjujemo pravilno, ne uživamo B12 iz alg, pač pa bakterijsko pridelan B12. Le ta je superiornejši od na beljakovine vezanega (živalskega izvora), ki ga uživajo vsejedci. Zato se tak pripravek vitamina B12  po 50. letu priporoča vsem, ne le veganom:
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/10361536.

Sklicevanje na “biorazpoložljivost” je popolnoma neosnovano, ker izhaja iz ideje “več je bolje”. Dejansko je pomembno le, da se absorbira “dovolj”. In stališče znanosti je, da se absorbira dovolj:
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/27886704.

Maščobnih kislin omega-3 vegani zaužijejo veliko, ne pa tudi dovolj dokozaheksaenojske kisline (DHK), ki je nujna za otrokov kognitivni razvoj. Večinoma je v ribjem in krilovem olju, v rastlinskih oljih pa je ni dovolj. Pri zaužitju alfalinolenske kisline iz rastlinskega vira, ki je ena najpomembnejših maščobnih kislin omega-3, se pri moških pretvori v DHK le odstotek te kisline, pri ženskah pa do 9 odstotkov. »To je zelo malo, zato se svetuje še vnos dodatnega vira, predvsem z majhnimi mastnimi morskimi ribami oziroma ustreznimi prehranskimi dopolnili,« je poudaril dr. Benedik.

Tudi, če bi se iz rastlin pretvorilo 0%. Vegani uživamo tudi DHK iz olja alg. To je vir DHK tudi za ribe, ki jih potem pojedo vsejedci. Zakaj dr. Benedik piše, da lahko vsejedi uživajo DHK iz rib, za vegane pa ne omeni alg? Zakaj spet nasveti le za vsejede?

S skrbnim načrtovanjem prehrane se biorazpoložljivost snovi iz živil rastlinskega izvora lahko poveča, vendar to po besedah dr. Benedika pomeni celodnevno razmišljanje, kaj moraš pojesti, koliko živil kombinirati in kako. »Običajno si odrasli to lahko privoščijo, nosečnice ali doječe matere pa morajo skrbeti še za druge stvari in tega časa nimajo,« je dejal dr. Benedik.

Tu se zares kaže nestrokovnost dr. Benedika. Celodnevno razmišljanje? Kot prvo, to seveda ne drži, kot drugo pa tudi, če bi to držalo, je to naše življenje, in če želimo cele dneve “razmišljati o hrani”, imamo do tega vso pravico in se noben zdravnik nima pravice vtikati v našo zasebnost. Kot že povedano, pa to ne drži in gre le za vrednostne sodbe. Vsejeda nosečnica lahko vzame priporočen dodatek k prehrani, veganska nosečnica pa naj bi ob tem cel dan razmišljala? Šolski primer dvoličnosti.

Poleg tega je ta trditev utemeljena le z nekaj študijami. »Če ena študija pokaže, da je absorpcija snovi iz rastlinskih virov boljša, to še ne pomeni, da to velja za vse ljudi. Absorpcije ni mogoče spremljati drugače kakor s krvnimi testi.«

Da, sklicevati se na izolirane raziskave ni strokovno. Zato se vegani sklicujemo na največjo prehransko organizacijo in njihov sistematični pregled strokovne literature na to temo:
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/27886704.

Prav tako se ni strokovno sklicevati na manj ugledne lokalne organizacije, kot je npr. ESPGHAN, kjer imamo odprto svoje članstvo (konflikt interesov).

Vegani so v povprečju vitkejši in imajo manj bolezni srca od povprečja populacije, so pokazale študije. Če bi marsikateremu odraslemu, ki se spopada z visokim holesterolom in debelostjo, koristila preusmeritev v veganstvo ali vsaj bistveno zmanjšanje uživanja mesa, je eksperimentiranje z veganstvom pri majhnih otrocih ruleta z njihovim zdravjem.   

Slovenski pediatri in ostali doktorji, ki veganskim otrokom odsvetujejo veganski jedilnik, igrajo ruleto z življenji teh otrok.

Zaradi šikaniranja pri obisku zdravnikov ali javnega šikaniranja v člankih kot je ta, se veganski starši vedno bolj izogibajo obiska zdravnikov ali pa zdravnika obiščejo, a ne povedo, da se otrok prehranjuje vegansko. Namesto, da bi zdravniki tako kot vsejedim, tudi veganskim otrokom pomagali sestaviti pravilen veganski jedilnik, jih diskriminatorno prepuščajo staršem. Rezultat tega je tudi, da se vse več veganskih staršev zateka k alternativnim zdravilcem, homeopatom ipd., ki jih strašijo pred cepljenjem, uvajajo v neke ekstremne diete (low fat, presnojedstvo, makrobiotika ipd). Tudi te diete so lahko usodne za otroka. In te diete potem slovenski zdravniki, ki o dietetiki seveda niso poučeni, mešajo z zdravim veganskim prehranjevanjem, ki ima znanstveno osnovo.

Vsiljevanje vsejedega kot “edinega pravega” načina prehranjevanja torej ni le diskriminatorno in nevarno, pač pa tudi jalovo početje, saj se zanimanje za veganstvo že desetletja povečuje in ne kaže, da bi se ta trend lahko obrnil, saj je osnovan na etičnem odnosu do živali in je na področju prehrane podkrepljen z znanostjo. Zato je neizogibno, da se zdravniki poučijo o tem področju dietetike in tudi veganskim otrokom pomagajo pri zdravem veganskem prehranjevanju.

Avtor: Dani Sušnik